Sam sem prepričan v to, da ko enkrat zelo zboliš, ko ti povedo, da imaš malo možnosti za preživetje, da že tisti trenutek postaneš drug človek. Kajti takrat se zavedamo, kako zelo smo minljivi in če je kemoterapija tvoja rešitev, potem se je oprimeš, ker veš, da ti lahko omogoča življenje.
Kar veliko ljudi se sooča, ko je kemoterapija posegla v njihova življenja, takrat ni časa za čisto nič drugega, kot samo zato, da bi prišli nazaj zdravi. Sam sem enkrat srečal starega sošolca, ki je bil čisto drugačen, kot je bil leta nazaj. Predvsem sem videl pri njemu umirjenost, srečo. Šla sva na kavo in povedal mi je, da mu je kemoterapija spremenila življenje. Vedno se mu mudilo, vedno je hotel narediti preveč stvari na dan, nikoli ni imel časa zase, vsi drugi so bili bolj pomembni, potem pa je zbolel in edina rešitev je bila kemoterapija, ko se še sam ni točno zavedal, kako zelo bolan je.
Po njegovi zgodbi že človek začne drugače razmišljati, kaj šele, da v tvoje življenje res poseže kemoterapija, jaz si tega ne predstavljam, vem pa eno, da ti ljudje so vredni vsega spoštovanja, ko enkrat dajo takšno zdravljenje preko. Kako mora to biti naporno za telo. Koliko misli ima človek takrat, čas se ti dobesedno ustavi, ker je vse kar je takrat v tvojem življenju kemoterapija, ki ti pomaga ozdraveti. Človek se res premalo ceni.
Tisti dan, ko sem prišel domov, sem se ulegel na kavč in počival, ko je prišla žena in me videla, je mislila, da sem zbolel, pa sem ji povedal, da si bom od sedaj naprej vzel tudi kakšne pol ure počitka na dan. Ta izkušnja starega sošolca me je prebudila, kemoterapija te še kako hitro doleti, zato je potrebno telo čuvati, ga spoštovati in se predvsem imeti rad.…